»Ulično gledališče je umetnost, ki se je osvobodila zaprtih prostorov in šla med ljudi.«

»... v katerem umetnik ustvari svoj imaginarni svet, ga odpre za ljudi in jih povabi vanj. V njem uprizarja in pripoveduje zgodbe, pri čemer intenzivno gradi dialog z občinstvom, da bi navezal (osebni) stik z njim in ga – oziroma da bi se z njim – za kratek čas povezal v skupnost. T. i. interaktivnost, ki je prepoznavna značilnost uličnega gledališča, ustvari posebno atmosfero, zato je srečanje z uličnimi umetniki več kot to; je edinstveno in neponovljivo doživetje.«

»Nimamo velikih načrtov v smislu, da bi želeli imeti akademijo za gledališče v javnem prostoru, gre za to, da je neka specifika tega gledališča v javnem prostoru tako z ustvarjalnega kot produkcijskega vidika, trenutni sistem pa se s tem sploh ne ukvarja.«

»Javni prostor po meri človeka.«

»Dostikrat se gledališče v javnem prostoru gleda kot nekaj, kar ni tako resno, zato se verjetno tudi ne jemlje tako resno. Pogosto so predstave zunaj, na ulici in trgih zabavne, komične, dostikrat lahko izpade, da ni veliko znanja za njimi in veščin, ampak da gre samo za lahkotno zabavo, obenem pa se na ulici zgodi marsikaj, tudi resne, družbenokritične predstave.«

»Stavba je v prostor umeščena tako, da izkoristi manjšo ulično vrzel pred ostanki nekdanje trdnjave ...«

»Z njimi avtorica poseže v načine reprezentacije ljudi in njihovega življenja v konkretnem prostoru in času.«

»Menimo, da mora biti pravica ljudi, da izrazijo svoje mnenje v javnem prostoru, zagotovljena ne kljub epidemiji, ampak zaradi nje.«

»Dovolj z besedami... Hitro, raje akcija, da bo prostor še za en trenutek svobode.«